15.09.2008

Ko bom velik ne bom spremenil zakona o RTV

Objavljeno v Komentar 22:39 avtor: navigator

V zadnjih dneh določeno vlogo ob vojaški opremi, korupciji, besednih konstuktih a la tajkun in Erjavčevem upokojenskem humorju dobiva tudi debata o medijih in njihovem položaju.

Političnih debilizmi so seveda prevladali na strokovnimi ocenami, zato se tudi tisti, ki dejansko razumejo stanje skrivajo za populističnimi vzkliki tipa: Najprej bomo spremenili zakon o RTV!”

Aktualni vladi je potrebo v odnosu do medijev očitati predvsem dvoje in sicer;

- kronično in skoraj bolezensko nepoznavanje osnovnih principov delovanja medijev, ki se manifestirajo predvsem v izraziti komunikacijski neučinkovitosti praktično celotnega vladnega establishmenta, visoki stopnji nefunkcionalnosi Slada za pluralizacijo medijev kot nosilca projekta pluralizacije in zadrtemu razumevanju pojma javne radiotelevizije.

- žalostno in nevarno nespoštovanje do medijev in njihovega poslanstva, ki se manifestira predvsem v odnosu do vzpostavitve relacije vlada – medij v prvih dveh letih mandata, premierjevi aroganci do domačih medijev, ki jo je še eksponiralo Janševo nasmihanje tujim medijev v času predsedovanja EU, Ruplovem odnosu do medijev, ki je staro že dolga vrsta let in je pravzaprav ena glavnih napak njegovega diplomatskega nastopa in predvsem v nekaterih potezah, kot so konstrukcija in izkoriščanje navidez neodvisnih medijev kot medija političnega marketinga, pozicioniranja medijskih krvnikov a la Alenka Pavlin na položaje v medijih…

Seveda pa se nihče ne pogovarja o drugih sistemskih problemih slovenskih medijev. Mediji niso samo velike blagovne znamke, etiketirani nosilci določenih javnih mnenj, masivne institucije, prostor marketinške izpolnitve in stolpec za kolumne in strokovne ocene eknomistov, finančnikov, sociologov in drugih znanstvenikov. Mediji so v osnovi in vedno bodo novinarji, katerih osnovna naloga je kvalitetna presnova informacij v namene javnega obveščanja. Nihče ne diskutira o problemih materialnega vrednotenja novinarskega dela? O problemih izredno nizkega praga potrebnih kvalifikacij za novinarsko delo in tudi s tem povezani izredno nizki stopnji spoštovanja tega poklica. Pa recimo o razlogih zakaj se študentje novinarstva in podobnih študijev ne zaposlujejo kot novinarji in zakaj je študij novinarstva kot krovni študij te stroke daleč za časom kateremu naj bi vzgajal kadre. Da se mladi študentje komunikoloških študijev odkrito posmehujemo novinarskih študijem in tiste, ki se odločijo za ta poklic, večkrat glede na realno vrednost, označimo za “butle” in “nesposobneže”, ki niso sposobni razviti svojih potencialov oziroma jih sploh nimajo.

To so bistveno bolj konkretni problemi slovenskih medijev in prav tako sistemski kot vpliv politike in gospodarstva.

Kot zadnje je vredno omeniti tudi kretenizem v banalizaciji odnosa gospodarsko-mediji, ki ga srečujemo v vseh treh skupinah (v grobem so to politiki, laiki in strokovnjaki), ki se izražajo o problematiki. Mediji so produkt katerega dodana vrednost je sposobnost kvalitetnega podajanja informacij in nadzoro oblasti in drugih družbenih struktur. Kot produkt so odvisni od svoje učinkovitosti in sposobnosti na trgu. Le tržno učinkovit in stabilen medij je sposoben proizvajati dodano vrednost in zadovoljevati potrebe svojih kadrov, oglaševalcev in predvsem svoje javnosti. Ključna nevarnost zlorabe medijev je zlonamernem (intencija po serviranju lastnih informacij) in neaktivnem lastništvu. Aktivno lastništvo in gospodarska pomoč medijem je pravzaprav ključna za zravoj slovenske medijske krajine. Pri tem je potrebno politične napore torej usmeriti predvsem v zagotavljanje preprečevanja nevarnosti nesposobnosti in nezmožnosti zagotavljanja dodane vrednosti medijev.

Zato ko bom velik ne bom spremenil zakona o RTV (zakon je tako nefunkcionalen, da se ga pravzaprav, da zlahka narediti povsem sprejemljivega), kot bi to storila gospa Majda Širca, ko zraste v vladarko – iz očitne ali vsaj subtilno in nehote izražene frustracije ob sprejetju tega zakona

Permalink Komentarji

4.08.2008

When did Ratko Mladic die?

Objavljeno v Za vogalom 23:41 avtor: navigator

Why, where and how? These are all very obvious stories of the past, that will be brought up to us in the future.

Few days ago Serbian government communicated their fear that Mladic could commit souicide before he would be handed over to Haag. Today we read the story of alegible Mladics bodyguard about Mladics “escobarian” fortress on the macedonian border and his crutial illness.

The only reliable message that can be read from theese PR messager is the fact that Ratko Mladic is no longer alive, or at least wont be judged in Haag alive. Or this speculations are just subjectivised way of searching sensation?

Permalink Komentarji

4.08.2008

Kdaj je umrl Ratko Mladić

Objavljeno v Aktualno 23:27 avtor: navigator

Zakaj, kje in kako! Vse to so vedno bolj očitne zgodbe preteklosti, ki jih bomo izvedeli v prihodnosti.

Pred kratkim je srbska vlada preko neznanega vira komunicirala bojazen o morebitni možnosti Mladičevega samomora kot alternativi predaji roki pravice. Danes beremo o pripoved njegovega domnevno nekdanjega telesnega stražarja, ki govori o Mladičevi escobarjevski zastraženosti in hudi bolezni.

Iz teh PR polen je dokaj preprosto sklepati, da Ratko Mladič ni več med živimi, ali vsaj, da ga srbske oblasti živega ne bodo predale Haagu. Ali pa gre samo za subkjektivizirano iskanje senzacije.

………………..

Permalink Komentarji

29.07.2008

Masaker slovenskega medijskega prostora

Objavljeno v Mediji 21:38 avtor: navigator

Kaj nam je prineslo leto 2008 in vzročno povezani temporariji a la 1991, jesen 2004 etc.? Visoko stopnjo neodvisnosti novinarstva, tako visoko kot je še verjetno nismo imeli in je raziskave zaradi njene narave v takšni meri niti ne zaznajo. Pa ne govorim o vidnih zloveščih pritiskih, subjektiviziranju, političnemu PR-u, teh elementov je vedno dovolj in redko preveč, ker so v večjih količinah težko obstojni. Govorim o sistematičnem, nenadzorovanem diskreditiranju osnovne ideje novinarskega poročanja. Gre za rušenje, ali celo načrtno destrukcijo in ignoriranje korenin!

Tako se nam dogaja Mag, ki čez noč spremeni svojo politično preferenco (ki je povsem dopustna in normalna dokler ne služi interesu mastodonta v obliki stranke ampak v “najtežjem” primeru prepričanju in socio – politični afiniteti) v takšno nasprotje, ki pomeni brutalno posilstvo osnovnega branda.

Tako se nam dogaja Igor Mekina, ki z objavo sporno pridobljenih dokumentov koketira s piedestalom raziskovalnega novinarstva in se v istem trenutnu v iskanju nove službe potem, ko ne preživi svojega trenutka slave, banalizira v preračunljivega in fleksibilnega iskalca pozornosti.

Dogaja se nam Dobro Jutro, ki natisne 300.000 izvodov podpovprečnega pisanja izpod vsakega standarda.

Dogaja se nam politični tabloid Slovenski tednik, ki je v bistvu prinesel nekaj novega in bi bil osvežitev za medijsko sceno na Slovenskem, če se bo obdržal tudi po jeseni.

Dogaja se nam Mladina, ki postaja predvidljiv politični ekstremist.

Dogaja se nam Reporter, ki mu ne bi bilo treba nastati, pametni “obglavljenci” bi lahko svojo frustracijo izrazili drugače, bolje, bolj opazno in intenzivno. Kot jo je Jani Sever z Vestjo. In opravlja dobro delo, vsaj zanimivo in spoštljivo do tiste korenine, ki sem jo prej omenjal.

In zgodbe še ni konec. Zgodba se šele začenja

Permalink Komentarji

28.07.2008

Ljubezen med Vaskom in Majdo

Objavljeno v Za vogalom 23:05 avtor: navigator

Človek opazi. Morda največja rivala, če ne skoraj “sovražnika” na slovenski politični sceni. Vedno fascinira intenzivnost in emocija političnega govora Majde Širca…

Vedno fascinira aroganca in neusmerjenost govora gospoda ministra Simonitija, opremljena z nekakšno nenavadno sumljivostjo, ki hlapi v bližnji okolici njegove avre…

Permalink Komentarji

28.07.2008

Strategija presenečenja ali zakaj je SD postala kandidat za prevzem oblasti

Objavljeno v Komentar 22:24 avtor: navigator

Ker je naredila natančno to, česar ni nihče pričakoval oziroma še bolj natančno, ker so ljudje začutili nekakšno minimalno perverzno iskrenost socio – političnega obnašanja stranke kot političnega objekta. Govorim o tistem partnerstvu za razvoj, ki je v zadnjem času rahlo upešal, čeprav bi imel še največji smisel med slovenskim predsedovanjem EU.

Strategija konstruktivnega sodelovanja z vlado in predvsem javnega nastopa v tej vlogi je fenomen v slovenski politiki. Fenomen, ki pa ga nihče ne posnema, kljub očitni uspešnosti. Kotacija SD je pravzaprav začela stagnirati šele, ko je stranka obrnila hrbet proaktivnosti in se popolnoma usmerila v vlogo največje opozicijske stranke.

Aktualna opozicija v predvolilnem boju tega orožja očitno ne bo več uporabila. LDS ob takšnem preobratu več nihče ne bi jemal resno, SD si takšne vloge več ne more privoščiti, čeprav jo na nek način s politiko ukvarjanja sam s sabo celo vzdržuje, Zares pa se očitno zapleta v problem, ki sliši na ime Gregor Golobič, ker predsednik postaja nekoliko preveč agresiven in aroganten v nekakšnem “zdravem” revanšizmu.

Torej nam preostane samo mesarsko klanje, brez manevrov, brez domišljije, brez kreativnosti…

Permalink Komentarji

15.07.2008

Bojan Šrot

Objavljeno v Intervju 00:15 avtor: navigator

Predsednik vladne stranke, ki že vrsto let sodeluje v različnih koalicijah in župan Mestne občine Celje. Bojan Šrot je znan kot drzen politik, ki je nekoč v državnem zboru poslancem predlagal, da se sedež parlamenta prestavi v Celje. Znan pa je tudi po raznih političnih in gospodarskih zgodbah in špekulacijah s katerimi ga povezujejo.

Gospod Šrot, mogoče za začetek bolj sproščeno vprašanje. V preteklosti ste se zelo aktivno ukvarjali z alpinizmom. So vam vrline tega športa in njegova zahtevnost kasneje pomagale tudi pri kariernih vzponih v politiki?

Upam da. Človek nikoli ne ve kaj iz mladih let mu lahko pomaga tudi kasneje. Alpinizem in šport na sploh je nekaj kar da mlademu človeku dobro popotnico za kasnejše življenje. Naučiš se, da je življenje sestavljeno iz zmag in porazov, da je treba za uspeh trdo garati. Sploh alpinizem, ki je precej povezan z določeno askezo, v tem športu se je treba, sploh na kakšni odpravi, marsičemu odpovedat. To so stvari, ki lahko koristijo v življenju.

Priimek Šrot je v Sloveniji danes, recimo temu, zelo popularen. Kako kot predsednik vladne stranke komentirate nedavna razkritja in špekulacije o domnevno nelegalni koncentraciji kapitala in prikrivanju lastništva gospoda Boška Šrota?

No, treba je vedeti, da je lastništvo Boško sam razkril in da je verjetno za to imel razloge in tega verjetno ne bi storil, če bi menil, da je karkoli nezakonitega ali drugače spornega. Sicer pa je dejstvo, da Slovenci že nekaj časa ne živimo v rodovnih skupnostih, mi smo sicer res bratje ( opomba avtorja: Bojan Šrot, Boško Šrot in Srečko Šrot- direktor Novega tednika- Radio Celje) in se dobro razumemo, ampak mamo vsak svoje življenje in vsak svoje področje udejstvovanja. Jaz osebno sem bil v bistvu tako vedno malce »črna ovca« v družini, nenazadnje sem se v mladosti ukvarjal z alpinizmom, na stara leta pa se ukvarjam s politiko. To enačenje Boško Šrot je Bojan Šrot in obratno se mi zdi že malo smešno, da ne rečem prozorno. Ne glede na to, da je Boško moj brat mislim, da če je nekdo uspešen je prav, da se mu to tudi prizna. Sicer pa, kdor je misli, da se to v Sloveniji ne bo dogajalo je naiven, ker se je to zgodilo v vseh demokratičnih državah s tržno ekonomijo. Nenazadnje so tudi tisti, ki so bili lastniki delnic v neki družbi kot je Pivovarna Laško imeli razloge, da so jih prodali. In seveda dobro zaslužili, za razliko od nas, ki smo vlagali v razne pide in certifikate, ki pa res niso skoraj nič ustvarili in so se ljudje obrisali pod nosom. Privatizacijski nateg te države so ravno te družbe za upravljanje, kjer so upravljavci postali bogati, tisti, ki so vložili certifikate, pa so ostali brez sadov. Leta 1996 je bil naprimer certifikat za vse enako vreden, no seveda glede na starost, koliko je pač kdo dobil. Tisti, ki je vložil v Pivovarno Laško ima danes 22 krat večjo vrednost od tiste, ki jo je vložil. Tisti, ki pa je vložil v kak pid ali družbo za upravljanje pa ima mogoče polovico vložene vrednosti ali celo manj. V tem je razlika.

Kako ocenjujete vlogo in način kako mediji obravnavajo to temo?

Resni mediji v glavnem korektno. Razen rumenega tiska ali pa skrito političnega tiska, torej medijev, ki so pod absolutno kontrolo kakšne politične stranke, so mediji v glavnem korektni. Je pa res, da smo 2 milijonska država, da imamo veliko medijev in relativno malo dogodkov, tako, da imam večkrat občutek, da se prav stremi k senzacionalističnem pisanju, k ustvarjanju nekih zgodb tam kjer jih ni.

Kakšno vlogo bi morala odigrati država v razvoju slovenskega gospodarstva v prihodnje? Je rešitev popoln umik iz lastništva?

Ne. Sem eden tistih , ki ne zagovarja popolnega umika države iz gospodarstva. Sem pa eden tistih, ki zagovarja konec političnega kadrovanja na funkcije v gospodarstvu. Ne mislim, da je apriori treba vse politike izločiti, ker je tudi med njimi nekaj ljudi, ki se na gospodarstvo spoznajo in bi lahko bili tudi uspešni menedžerji v kakšni firmi, čeprav jih je žal res malo, premalo. Ko pogledamo kdo se danes ukvarja s politiko ugotovimo, da gre v glavnem za neto dolžnike ali ljudi, ki praktično nimajo ure službe v neki realni ekonomiji. Sicer pa imajo, tudi tiste države, ki so na nek način »iznašle« kapitalizem, v pomembnih gospodarskih družbah velik delež državnega lastništva. Tako je v Nemčji, Franciji, Angliji in tudi v skandinavskih državah, ki bi si jih po moje morali vzeti za ideal ali končni cilj, glede na to, da resnično vedo, da ima kapital tudi svojo socialno funkcijo in to zavedanje negujejo poudarjajo in ga tudi v resnici izvajajo.

Slovenija je še nedolgo tega veljala za eno rednih držav, kjer majhen procent ljudi ni imel v rokah velike večine bogastva in moči, danes pa se zgodba očitno spreminja. Ideja bogatašev pa pri nas očitno ni tako simpatična kot naprimer v Rusiji?

Da bomo to vzeli kot dejstvo se morajo verjetno menjati generacije. V Sloveniji to vse primerjamo skozi prizmo zadnjih 20 let. Dva soseda naprimer sta imela približno enak standard, potem pa se je nekdo začel ukvarjati z nekim poslom in uspel, medtem ko je drugi malce zaspal ali bolj ležerno živel in ustvarila se je razlika. Seveda pa se pri nas nihče ne vpraša, česa sam ni naredil, da bi bil uspešen ampak kaj drugi dela da je uspešen. In najbolj pogost odgovor je: »Sigurno krade«. Tu gre v veliki meri tudi za opravičevanje lastne nesposobnosti. Sicer pa mislim, da je prepričanje, da je sreča v življenju sopotnica bogastva, zmotno. Mislima, da kvaliteta življenja od tam v prispodobi rečeno, ko gre človek čez samopostrežno trgovino in spravi v voziček tisto kar potrebuje ni več bistvena. Če gledate nekatere slovenske bogataše ugotovite, da se njihov stil življenja skoraj v ničemer ne razlikuje od stila srednjega razreda, tudi življenjski stil mojega brata in njegove družine je podoben življenjskemu stilu mene in moje družine. Verjetno je Boško eden redkih tajkunov ali oligarhov ali kakšne izraze vse že uporabljajo, ki nima vikenda, ki nima niti gumijastega čolna naprimer in ki predvsem cele dneve dela.

No, nenazadnje je po nekaterih enačbah 5. najbogatejši Zemljan.

Ja, seveda. Da lahko to izjaviš moraš biti malo nor.

No, morda se to navezuje na prej zastavljeno vprašanje o obravnavi medijev?

Škoda. Ker v večini resnih držav in Slovenijo smatram za resno državo, so finančni časopisi resni in v Sloveniji prav pogrešam časopis ali medij, ki bi pokrival to področje. Saj ni potrebno, da je dnevnik, ker je verjetno težko zbrati vsaj dan toliko informacij s tega področja. Pomembno je, da je strokoven in resen, takšnega pa v Sloveniji na žalost nimamo.

Če se malce pošalim, rekdo zastavljeno vprašanje. Kakšen rezultat pričakujete na volitvah s svojo stranko?

Dober. Čim boljši. Zastavili smo si seveda neke cilje, ki mislim, da so precej realni. Kot veste smo se dogovorili tudi s stranko mladih (opomba avtorja: SMS) za skupen nastop na volitvah. Osebno mislim, da je to slabo, ker so mladi preveč politično pasivni, ne samo da se s politiko ne ukvarjajo, ampak gredo na volitve, ko so polnoletni pa potem še morda še kdaj, potem pa kakšnih 10 let ne. Zavedati se je potrebno, da nekdo politične odločitve sprejema, dobro za državo je, da jih sprejemajo pametni in razumni ljudje. Odločitve, ki se sprejemajo v Državnem zboru vplivajo na vse segmente družbe, tudi na mlade, ki bi se tega morali zavedat, nenazadnje bodo imele odločitve, ki se sprejemajo danes vpliv na njihovo prihodnost.

Z vašim prevzemom je v SLS zavel nov veter. Nekateri so pričakovali, da se bosta ugled in podpora stranki intenzivno dvignila, kar pa se ni zgodilo. Kaj je razlog, da je SLS izgubila zaupanje določenih volivcev?

Na podlagi izkušenj sem trdno prepričan, da se v politiki nič ne zgodi čez noč, to je tek na dolge proge. Sicer pa je SLS edina stranka, ki je v zadnjega pol leta in še več praktično nenehno tarča napadov. Včasih tudi sam dobim občutek, da smo dežurni krivec za vse v tej državi. Res je, da smo praktično že 12 let vladna stranka in smo pomembno sokreirali slovensko sedanjost, tudi zgodovinske projekte, kot so vstop v EU, čeprav je to bil nacionalni projekt. Res pa je, da nikoli nismo imel glavne besede. V zgodovini stranke, član sem od leta 1996 ne pomnim, da bi bila stranka ali posamezni ljudje v stranki deležni toliko napadov kot trenutno. Včasih pa je potrebno pogledati tudi z druge perspektive, seveda. Dokler se še nekdo ukvarja z nami to pomeni, da še vedno predstavljamo nek politični faktor v tej državi, saj veste, mrliča ne brcaš več. Nenazadnje ljudje vedo, da nobena stranka v slo ni tako dobro organizirana na področju celotne države kot naša. Vedo tudi, da SLS na volitvah vedno doseže drugačen rezultat od tistega, ki ga napovedujejo javnomnenjske raziskave, zaradi številnega članstva in ponavadi odličnih kandidatnih list. Poleg tega SLS nikoli ni bila stranka, ki bi gojila »liderstvo« v smislu, da stranko predstavlja en človek in mogoče še kdo, potem pa ni dolgo nikogar in zatem vsi ostali. Zaradi tega za SLS niti nikoli ni bilo tako odločilno kdo jo vodi, kdo je njen predsednik.

V zadnjem času ste kot predsednik vladne stranke kar nekajkrat zapustili kolektivno koalicijsko mnenje. Kako na splošno ocenjujete 3 in pol leta dela sedanje vlade?

Kot zadovoljivo. Čeprav moram reči, da je bilo v prvih dveh, treh letih mandata bistveno bolje. Zadnje leto so se na široko, pa ne samo v vladnih strankah, odprla vrata političnemu populizmu, z razdeljevanjem takšnih in drugačnih bonitet in transferjev v obliki predvolilnih bonbonov, kar na koncu vedno stane. V svojem času v politiki sem se naučil, da ni nič zastonj in verjamem, da državljanke in državljani niso tako naivni, da se tega ne bi zavedali. Sicer pa smo se v SLS s tem, ko smo podpisali koalicijsko pogodbo, zavezali programu , ki ga pogodba ponuja in ne temu, da bomo prenehali razmišljati s svojo glavo. Če se ponovno navežem na prejšnjo temo, je vsakršno drugačne razmišljanje z naše strani deležno ostrih kritik koalicijskih partnerjev in očitkov, da sedimo na dveh stolih in podobno. Če pa katera druga stranka, da ne rečem kar največja vladna stranka, solira pa ni nič narobe. Podpis pod koalicijsko pogodbo jemljemo kot zavezo in hkrati poudarjamo, da damo bomo ne glede na to ali smo koalicija ali ne, pri sprejemanju političnih odločitev vedno razmišljali z lastno glavo.

V vaši stranki imate kar 49 županov, s čimer ste med vodilnimi strankami v lokalni politiki. Je mogoče prav takšna lokalno razpršena projekcija političnih moči razlog za nekoliko slabši vsedržavni nastop stranke kot celote?

Ne, ne, ravno nasprotno, ta moč na lokalnem nivoju je naš kapital , ki ga do zdaj še nismo znali izkoristiti. In to je ena mojih nalog, zanesljivo, kot katerega koli predsednika. Župani so poleg predsednika edini politiki v tej državi, ki so izvoljeni na neposrednih večinskih volitvah. To so ljudje ki imajo ugled v svojem okolju in se znajo soočit s problemi in jih reševati, še posebej tisti, ki svojo funkcijo opravljajo že drugi ali tretji mandat. V klubu županov SLS deluje preko 80 županj in županov, če prištejem še podžupane, jih je skoraj 140. Stranka ima tudi nek županski »know how« glede vodenja občine, majhne ali velike. Dolgo časa so nam zlobni jeziki očitali, da smo stranka podeželja z župani v majhnih občinah. Danes pa se je situacija spremenila tako, da ima SLS največ županov tudi v mestnih občinah in verjamem, da jih bomo po naslednjih lokalnih volitvah imeli še več.

Pred nami so parlamentarne volitve. Menite, da vas bodo kot prvega moža SLS v volilni kampanji nasprotniki »lovili« predvsem na t.i. »tajkunizacijo«, v politični eliti ste pravzaprav edini, ki ste stopili v bran Bošku Šrotu, ki vedno bolj postaja njen simbol ali vsaj niste vehemento zavzeli odklonilnega stališča?

Jaz sem diplomiran pravnik in že glede na izobrazbo verjamem v pravno državo, zato smatram, da sodbe v tej državi sprejemajo samo sodišča. Pri nas se dogaja, da kakšno stvar obsodijo že mediji in politika pa še kdo. Narobe je, če se izvršilna veja oblasti ukvarja s stvarmi, ki se tičejo sodstva, kot bi bilo narobe tudi obratno. V demokratični državi so ta pravila in ločnice jasne. Glede napadov. Začuden bi bil, če do njih ne bi prihajalo. Že naslednji dan po kongresu na katerem sem bil izvoljen za predsednika stranke so se začeli in tudi pred tem ni bilo veliko drugače. Tega se moraš navadit, če želiš delovati v politiki. Je pa veliko lažje, če si zgradiš neka etična načela in si jih privzgojiš ter se po njih ravnaš, tako nisi nikoli v dvomih, če si ravnal prav ali ne. Kar se tiče protitajkunske vojne; vedno je potrebno vsaj s kančkom sumljivosti gledati na tistega, ki se najbolj dere primite tatu. Korektno do vseh bi bilo, če bi akterji različnih sestankov na vladi vendarle razkrili vsebino teh sestankov. Čas je, da tudi tisti najbolj glasni povedo, da ni bil Bojan Šrot ali kdor koli iz SLS tisti, ki je Boška Šrota spoznal z Janezom Janšo, ministrom Vizjakom in še kom.

Se vam zdi, da lahko vaše o teh vsebinah škoduje volilnemu uspehu SLS?

Svoja mnenja vedno jasno in glasno povem, za njimi stojim in jih ne prilagajam dnevno politični rabi, ker se ob teh hitro zgodi, da postaneš neke vrste politična prostitutka.

Kakšna je trenutno vloga Marjana Podobnika v SLS?

Formalno ne velika, je predsednik Narodne zveze, neformalno pa seveda ima velik vpliv v stranki.

Menite, da so bili zadnji dogodki na meji s Hrvaško v organizaciji Marjana Podobnika, pozitivni za ugled SLS ali morda celo nasprotno?

Mislim, da je zagotovo pozitivno, ne samo za SLS, ampak za Slovenijo, da ne pozabimo na odprto vprašanje o meji, ki ga imamo s Hrvaško. Vendarle bi že bil čas, da bi politiki z obeh strani to vprašanje poskušali rešiti. Po 17 letih še že pozablja, da je bilo stanje leta 1994 naprimer drugačno. Moti me predvsem to, da je pri nas izraz domoljubja deležen posmeha in grajanja. Osebno se ne strinjam z vsemi potezami Marjana ali koga drugega, ki se spomni, da se da v času volitev osvojiti kakšno točko z barvanjem kamnov. Se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da je treba urediti mejo po stanju z dne 25. junij 1991. To je stališče SLS, ki ga ves čas zagovarjamo. Danes po 17 letih vendarle ni tako težko bo pa vsako leto težje ugotoviti kakšno je bilo takrat stanje. Prav je, da se Slovenija zavzema za ohranitev celovitosti piranskega zaliva in da Slovencem povemo, da ni nepomembno tudi, če gre včasih za metre na meji na Dragonji. Mi je pa osebno žal, da se politiki obeh strani ne znajo dogovoriti vsaj glede Joška Jorasa, ki ima cel kup težav in je naš državljan, plačuje davke, itd. Res ne vem zakaj bi bilo tako težko državama, pa predvsem Hrvaški, da dovoli Jorasu uporabljati to njegovo t.i. evropsko pešpot. Zlasti, ker so tam postavljena neka cvetlična korita, bolj zaradi, ne ravno sovraštva, to ni pravi izraz, ampak z namenom nagajanja in oteževanja življenja. V takih koritih resnično ne more zrasti kako cvetje ampak zgolj trnje.

Narodna čustva Slovencev se ob zadnjih dogodkih na Dragonji, kljub »ugodnemu stimulansu«, skoraj niso prebudila.

Tu bi si morali vzeti Hrvate za vzgled.

Nekateri ugotavljajo, da Slovenci enostavno nimamo močno izraženega narodnega naboja, drugi, da nismo nagnjeni k skrajnim nacionalističnim pristopom? Kakšen je vaš pogled?

Mogoče, nas so vsaj učili, da je nacionalizem nekaj slabega. Ampak to, da imaš rad svojo domovino, kulturo, jezik, svoj narod, da si ponosen na svoje korenine je zame v vsakem primeru zgolj pozitivno, ne glede na to ali govorimo o Slovencih, Hrvatih ali kom drugem. Tega pa imamo Slovenci mogoče res premalo.

SLS je v zadnji predvolilni igri »zaigral« tudi na karto slovensko- hrvaških odnosov. Tudi letos se nakazuje nekaj podobnega. Boste karte vendarle obrnili kam drugam?

No samo nekaj, da smo si na jasnem, dogodek ki se je zgodil lani ni bil zaigran. Po moji oceni je bil popolnoma nepotreben in izzvan, predvsem z grobimi reakcijami hrvaških policistov, ki so iz tega res naredili politični dogodek, popolnoma po nepotrebnem. Takrat se je denimo tista evropska pešpot še uporabljala in ljudje iz stranke, mene takrat žal ni bilo zraven, so imeli na obali shod, zato so šli obiskati še Joška Jorasa. Mislim, da se precenjuje in potencira pomen tistega dogodka za same volitve in volilni izid. Je pa bil dogodek resnično nepotreben in reakcija hrvaških policistov zelo neprimerna. Sploh, če pogledamo, da bil Janez Podobnik takrat predsednik parlamentarne stranke, predsednik parlamenta in še kaj. Stranka se zavzema, da bi v tem predvolilnem času in kampanja se je definitivno že začela, najbolj intenzivno ravno pri tistih, ki pravijo, da bodo začeli šele avgusta, odpirati teme, ki so pomembne za prihodnost Slovencev. Čeprav se bomo seveda naposlušali političnega populizma, priznati moram, da se čudim ljudem, da še vedno kupujejo votle orehe. Če pogledamo zelo zbanalizirano, kaj je za človeka res pomembno, za mladega človeka naprimer. Pomembno je kje bo imel službo, kakšno plačo bo imel, kako si bo uredil stanovanjski problem, če bo lahko šolal otroke, imel denar za dopust. Pri nas smo danes stvari obrnili na glavo, prepričani smo, da bodo ljudje zadovoljni, če bodo živeli od socialnih transferjev. Mislim, da je za samozavest vsakega človeka pomembno, da z lastnim delom in znanjem zasluži toliko, da lahko živi človeka dostojno življenje. Ne pa da bo stremel za ne vem koliko nekih navideznih socialnih transferjev mu je dala država in bo potem kot izraz hvaležnosti volil neko politično opcijo.

Že tretji mandat ste župan Celja. Ob vaši prvi zmagi leta 1998 bilo čutiti kar intenzivne emocije usmerjene v pričakovanja sprememb, to so potrjevali tudi slogani kot tisti, ki se ga verjetno spomnite, ki je šaljivo pripovedoval, da se nekdanji župan in vaš protikandidat, ne počuti najbolje, ker se je najedel Šrota. Kakšna je refleksija vaših skoraj 10 let županovanja?

O svojem delu je vedno težko dajati ocene. Čar naših funkcij je, da naše delo vsake 4 leta ocenijo občanke in občani. Nekateri pravijo, da skromnost ni dobra čednost ampak »mana« zato poskušal biti realen in ne lažno skromen. Mislim, da nam je v teh 10 letih, celi ekipi, ki je bolj kot ne vsa leta enak, uspel velik premik. To nam priznavajo tudi tisti, ki gledajo od zunaj, izven Celja. Če se spomnite, čeprav to človek hitro pozabi, je bilo Celje še nekaj let nazaj dokaj onesnaženo in depresivno postindustrijsko mesto, z celo vrsto socialnih problemov, ki so bili posledica stečajev. Težko je bilo najti Celjana ki je bil ponosen na Celje. Sprememba tega stanja je po mojem največji dosežek teh 10 let. Sicer pa, po treh mandatih počasi ugotavljam, da mi zmanjkuje motivacije in tudi kreativnosti, čeprav sem zelo ponosen na to funkcijo in jo nameravam tudi korektno opravljati do konca mandata. Je pa verjetno čas za kak nov obraz, mogoče celo žensko, že dolgo nismo imeli županje v Celju, morda bi bilo prav. Če že naprimer v prestolnici županje verjetno kar en lep čas več ne bo.

Vaš županski »model« je zadnje čase na preizkušnji tudi v največjih mestnih občinah. Glede na vaše izkušnje, je mogoče, da sta Kangler in Jankovič svoje projekte zastavila preveč ambiciozno in se bosta morala kmalu ugrizniti v jezik?

Nič ni narobe , če je župan ambiciozen, tako ali tako mora za njim stati ekipa. Huje je, če je neambiciozen. Če se ne odločiš, da boš prišel na Triglav tudi do Kredarice ne boš nikoli prispel, je pa seveda za marsikoga uspeh že, če pride do Kredarice. Seveda pa se zgodi, da včasih kakšnega projekta ni mogoče realizirati, kar je neodvisno od sposobnosti in znanja župana in zmožnosti mesta, včasih se zalomi že pri kakem zemljišču ali prostorskih aktih. Sicer pa sem vesel uspehov mojih kolegov, vsaka čast recimo Borisu Popoviču za to kako je uredil Koper. Maribor ima tudi fantastične razvojne možnosti, ne poznam mesta, ki bi imel praktično pred vrati Pohorje, reko Dravo, Univerzo, bližino meje, vsi pogoji so tu. Univerza je naprimer velik intelektualni potencial, Maribor bo tudi prestolnica kulture, kar bo zanesljivo dalo dodaten pospešek ne samo Mariboru ampak tudi regiji.

Kakšna je trenutno vloga Celja v kandidaturi Maribora in partnerskih mest za EKP 2012?

Zaenkrat je ni, veselo bomo hodili na prireditve v Maribor in druga mesta. Kot veste smo bili eno od 4 mest, ki so se prijavila, s svojo kandidaturo nismo uspeli in zaenkrat nas k projektu nihče ni povabil, verjetno čakajo na potrditev v Bruslju. Zaenkrat torej nimamo nobene vloge.

Je pa kandidatura Maribora in partnerskih mest v osnovi zajemala tudi Celje in še vedno temelji na regionalni komponenti katere del je tudi Celje?

Ja tu so dileme veste. Ideja kulturne prestolnice je mesto, slovenski projekt pa v bistvu vključuje regijo. Ne vem kakšno v bistvu, eni temu pravijo vzhodna kohezijska regija, moram priznati, da tega pojma ne poznam. Mi smo sicer presodili, da bo za kulturo v Celju stimulativna že sama kandidatura.

Matjaž Germ za Katedro (junij 2008)

Permalink Komentarji

15.07.2008

dr. Gregor Virant, minister

Objavljeno v Intervju 00:14 avtor: navigator

Gregor Virant kot funkcionar na področju javne uprave deluje že od leta 2000, najprej kot državni sekretar za javno upravo in od leta 2004 kot minister. Pogosto je na očeh javnosti, tudi zaradi zelo intenzivnega dialoga ob plačni reformi v javnem sektorju. V njegovem mandatu smo priča stavkovnim grožnjam sodnikov, učiteljev, zdravnikov in drugih. Njegovo delovanje pa so zaznamovale tudi spremembe v delovanju državne uprave.

Kot profesor in minister skoraj idealno združujete teorijo in prakso. Ste se kdaj zalotili pred zagato, ko ste študentom podrli kakšno teorijo na osnovi praktičnih izkušenj?

Moja leta v praksi so precej spremenila moje poglede, tako da sem marsikatero teorijo že opustil ali jo cepil s prakso Moram priznati, da se v predavalnici vedno počutim zelo dobro, v razredu sem celo bolj doma kot v politiki. Všeč mi je tudi, da študentje vedo, da sem v predavalnici med njimi kot profesor in ne minister in tudi tako govorim. Tudi študenti me tako sprašujejo in vedo, da mi lahko v tem kontekstu vse povedo in nimajo nikakršnih zadržkov.

Če dovolite se preseliva k aktualnim zagatam. Očitno se nam obeta sodniška stavka? Kako bi stavka sodnikov vplivala na delovanje pravne države?

Gotovo negativno. Ampak na srečo imamo zakon o stavki, ki je sicer še iz leta 1991, ki pravi, da zaposleni v državnih organih lahko stavkajo samo tako, da bistveno ne ogrozijo delovanja tega javnega organa. Sodniška stavka se mi zdi tako ali tako nekaj povsem nenavadnega, mislim da je nekje na meri dopustnega. Zelo neobičajno je, da državni funkcionarji stavkajo in kolikor je meni znano se je to do sedaj zgodilo samo v Italiji. Predstavljajte si da bi stavkali poslanci ali ministri. Če bo do stavke res prišlo morajo sodniki spoštovati omenjen princip in torej ne smejo bistveno ogroziti delovanja sodišča, kar pomeni, da ne smejo stavkati tako, da ne bi nič delali.

Slovensko sodniško društvo (SSD) kot enega glavnih argumentov v dialogu z vlado poudarja odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti dela plačne politike v javnem sektorju. Tehten argument?

Bil bi tehten argument, če ne bi te odločbe že upoštevali. Po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča smo nekaj mesecev pripravljali spremembo zakona, jo ves čas usklajevali s sodniki, z njimi sem presedel ure in ure, in po moji oceni upoštevali vse odločitve Ustavnega sodišča. Če sodniki mislijo, da ta odločba ni bila spoštovana imajo vse možnosti da zakon še enkrat spodbijajo pred Ustavnim sodiščem in spet pridobijo njegovo sodbo. Prepričan sem , da je bila ta odločba spoštovana.

Mogoče ena analogije iz Evrope. Spomnim se nekega obiska Evropske komisije, kjer nam je nek uslužbenec pojasnil, da imajo evropski komisarji relativno visoke plače tudi zaradi dejstva, ker so zaradi narave svoje funkcije izrazito podvrženi lobiranju in pritiskom in torej visoke plače na nek način garantirajo njihovo neodvisnost. Je mogoče…

Če je mogoče ta model presaditi v Slovenijo…

Tako je. Mogoče?

V Sloveniji imamo že tradicionalno relativno majhen razpon med najnižjo in najvišjo plačo v javnem sektorju. Če vzamemo neto plačo je razpon med najnižjo plačo, recimo čistilke, ki prejema minimalno plačo in predsednikom republike 1 proti 7,5. Torej ima predsednik republike 7,5 krat večjo plačo od čistilke z minimalno plačo. O tem govorim, ker želim ilustrirati, da je ta razpon relativno majhen, podoben razponom v skandinavskih državah in daleč od razpona, ki ga srečamo denimo v Italiji, kjer so ti razponi tudi do 1 proti 60. (6)Dvomim, da bi ljudje pozitivno sprejeli odločitev o povečanju najvišjih plač, torej ministrskih, sodniških, poslanskih, itd. Mislim, da bi s tem verjetno sprožili val negodovanja.

Se vam zdi, da bo morala za rešitev problema v dialogu s sodniki katera od strani izrazito stisniti zobe ali bo konsenz mogoče doseči na zadovoljstvo vseh deležnikov?

Lahko rečem, da smo z vladne strani tiste približevalne korake, ki smo jih lahko, že naredili v drugi polovici lanskega leta, ko smo usklajevali zakon in popravili določene stvari. Plačna reforma je za sodnike v bistvu ugodna. Prišlo je do dviga fiksnih plač mlajšim sodnikom začetnikom na okrajnih in okrožnih sodiščih. Dvignile so se tudi fiksne plače vrhovnih sodnikov, ki so tako postali bolj izenačeni z zakonodajno vejo oblasti. Plačna reforma pa je prispevala predvsem bistveno novost in sicer stimulativni del plače sodnikov. V praksi to pomeni, da lahko zelo dober, najboljši sodnik, teoretično ob svoji redni plači dodatno zasluži še dve tretjini te plače. To je morda res teoretičen primer, takšen sodnik bo morda eden ali pa jih bo pet od vseh tisoč. Je pa z nadpovprečnim delom brez težav mogoče dodatno zaslužiti še 20, 30, tudi 50 odstotkov osnovne plače. Ta novost je v bistvu osnovni konceptualni spor med vlado in sodniki. Sodniki ne sprejemajo ideje, da je zagotovljen denar, ki se ne deli po sistemu ravnilovke, ampak se razdeli nadpovprečnim sodnikom. Tega preprosto ne sprejemajo.

Kakšna pa je situacija v pogovorih z zdravniki? Zaenkrat zdravniške stavke očitno ne bo. Štejete sklenjen dogovor za uspeh ali gre samo za preložitev pogajanj brez posebnega pomena za rešitev neskladij?

Mislim, da stavka ni samo preložena ampak je tudi dokončno odpovedana. (4)V tej zgodbi pogajanj z zdravniki mislim, da ni nihče zmagovalec. Našli smo se na neki točki razumnega kompromisa, ki je za vse sprejemljiv. Sprejemljiv je za zdravništvo, ki je doseglo določeno povišanje plač, sprejemljiv je za vlado, ker je to povečanje pol manjše od tistega, ki so ga zdravniki zahtevali in ker se bo zgodilo v štirih obrokih ter ker tudi tukaj ne gre za dvig plač po sistemu ravnilovke ampak se plače bolj povečujejo zdravnikom na najbolj izpostavljenih in obremenjenih mestih v stroki, na primer kirurgom in anestezistom. Hkrati je ta kompromis sprejemljiv tudi za druge sindikate, ki iz tega naslova ne bodo sprožili vala novih zahtev. Zaradi pogodbe z zdravniki bodo potrebne samo določene korekture v visokem šolstvu in najbolj zahtevnih delovnih mestih v kulturi. V visokem šolstvu denimo pri statusu rednega profesorja in v kulturi pri dramskem prvaku, igralcu prvaku.

Vprašanje bolj osebne narave. Upam, da ne bo razumljeno napak. V času pogajanj z zdravniki ste tudi sami potrebovali medicinsko pomoč zaradi operacije. Ste zaradi tega posledično kaj drugače vrednotili argumente zdravnikov, predvsem tiste, ki se nanašajo na splošen pomen njihovega dela?

(8)Osebno zdravniški poklic zelo cenim. Težko bi našel kakšen poklic, ki je po naravi svojega dela bolj plemenit kot zdravniški. Moje izkušnje s slovenskim zdravstvom so bile vedno dobre, tako osebne izkušnje kot tudi vlogi očeta, ko sem večkrat peljal k zdravniku svoje otroke. Tudi zadnja izkušnja v kliničnem centru je bila zame zelo pozitivna. No dobro, mogoče sem bil tokrat, ko sem bil tak kot minister nekoliko drugače obravnavan kot so obravnavani drugi pacienti. Ampak na splošno moram priznati, da imam o slovenskem zdravstvenem sistemu zelo dobro mnenje. Ima pa ta sistem še veliko rezerv. Zadovoljen sem, da je ena od točk dogovora z zdravniki povezana tudi z vpeljavo določenih normativov, ki bodo določali koliko dela mora opraviti določen zdravnik za svojo redno plačo. (2)V zdravništvu je namreč manjši odstotek »črnih ovc«, zdravnikov, ki svojega dela ne opravljajo tako kot bi bilo treba, ker se preveč intenzivno posvečajo privatni praksi in zaslužkarstvu. Mislim, da je v interesu zdravniškega ceha, da se takšne zdravnike na nek način izloči. Normativi so zanesljivo dober korak v to smer.

Vprašanje, ki se ne pojavlja preveč pogosto. Kdo je s plačno reformo v javnem sektorju največ pridobil?

Z reformo plač v javnem sektorju največ pridobivajo zaposleni v zdravstveni negi, torek srednje in diplomirane medicinske sestre in diplomirane babice. Precej pridobivajo tudi zaposleni v kulturi, predvsem tisti z visoko izobrazbo, igralci, člani orkestrov in drugi. To so poklici, ki so bili v prejšnjem plačnem sistemu izrazito podcenjeni.

Kako utečeno deluje slovenska e-uprava? Prvo rahlo vizionarsko vprašanje. Kako daleč sega konkretno vaša vizija razvoja elektronske uprave in kje smo v tej zgodbi trenutno pri nas?

Po evropskih meritvah je slovenska e-uprava na drugem mestu v Evropi. Evropske meritve nam torej priznavajo zelo visok status na področju e-uprave. Če pa pogledam predvsem iz slovenske perspektive, bi rekel, da imamo zelo dobro ponudbo storitev. Na internetu so na voljo informacije o praktično vseh upravnih storitvah. Tudi najbolj atraktivne, torej najpomembnejše storitve je mogoče opraviti preko interneta, to so storitve kot na primer podaljšanje prometnega dovoljenja, vložitev ugovora na informativni izračun dohodnine, naročanje evropske zdravstvene kartice. Problem, ki ga bo še treba odpraviti pa tiči v relativno majhni uporabi teh storitev. Še več napora moramo vlagati v promocijo, v reklamiranje in tako še povečati uporabo teh storitev. Dobra novica pa je, da uporaba narašča, da torej iz meseca vedno več uporabnikov izkorišča, predvsem te najatraktivnejše storitve, ki imajo največjo dodano vrednost. Tako, da računam, da bodo v nekaj letih te storitve uporabljali vsi državljani ali pa večina državljanov samo v elektronski obliki.

Je Slovenija z ukinitvijo Ministrstva za informacijsko družbo (MID) vsaj simbolno zapostavila globalno prepoznan pomen razvoja informacijske družbe?

Ne nujno. Celotno koordinacijo področij povezanih z razvojem informacijske družbe je namreč od MID-a prevzelo Ministrstvo za visoko šolstvo. Gre zgolj za vprašanje ali se na tem ministrstvu ta naloga opravlja zadovoljivo ali ne. Mislim, da ni toliko bistveno ali imamo za to posebno ministrstvo ali ne. Vseeno mislim, da je bilo v obdobju prejšnje vlade umestno, da se je to ministrstvo vzpostavilo, Bilo je namreč obdobje, ko je bilo treba ta razvoj pospešit, dodati nek »push« razvoju informacijske družbe. (4)To ministrstvo (MID) je bilo po moje v pravem času ustanovljeno in po moje ob pravem času tudi ukinjeno.

Torej verjamete, da je delitev pristojnosti nekdanjega MID povečala strokovnost obravnavanja določenih atributov informacijske družbe na specifičnih področjih?

Nikoli se ne moremo izogniti temu, da je razvoj elektronskih aplikacij v posameznih segmentih javnega sektorja, recimo zdravstva, šolstva, javne uprave, v prvi vrsti v rokah resornih ministrstev. Resorni minister je najbolj odgovoren zato, da se »e-« razširi tudi na njegovo področje delovanja. Tako je za e- upravo v prvi vrsti odgovorno Ministrstvo za javno upravo, za e-zdravstvo Ministrstvo za zdravstvo. Seveda pa je potrebno, da znotraj vlade deluje nekakšna koordinacijska točka in to koordinacijo zdaj zagotavlja Ministrstvo za visoko šolstvo.

Mogoče tukaj nek argument. Informacijska družba že v svojem najbolj površinskem atributu – imenu, nosi naziv družba. Gre tukaj torej res samo za nek nepovezan sistem komponent ali morda za bolj urejeno in kompleksno strukturo?

Ja. Ja, no, še enkrat pravim, delovanje MID je imelo gotovo mnoge pozitivne aspekte, niso pa bili vsi pozitivni. Znani so mi primeri iz preteklosti, ko je prihajalo do konfliktov med MID in takratnim vladnim centrom za informatiko, ker sta se v bistvu oba spuščala v isto problematiko in imela ob tem precej drugačne poglede. (3)Včasih je bil MID celo »coklja« razvoju e-uprave.

Kako ocenjujete razmerje med negodovanjem nekaterih uslužbencev v upravi Republike Slovenije ob nekajurnem občasnem sobotnem delovnem času v primerjavi z praktično rednim sobotnim delovnikom tisoče Slovencev in Slovenk v različnih podjetjih? Ob »pol«nižji plači za povrhu.

Kot neumestno, seveda. Mislim, da so sindikati celo nekoliko preveč potencirali to negodovanje. Ko se pogovarjam z zaposlenimi v upravnih enotah nimam pretiranega občutka negodovanja. Tudi takrat, ko se pogovarjam s tistimi, ki mi »pokritizirajo« določene stvari, torej tistimi, ki mi upajo v obraz povedati kar si mislijo, sobotnega dela praktično ne kritizirajo več. Mislim, da smo z uvedbo sobotnega delovnika naredili pomembno gesto v smeri približevanju uporabniku. Spet smo z nekim ukrepom poenostavili poslovanje državljanov z javno upravo. Ima pa ta zadeva tudi simbolni pomen, kot vsaka poteza, ki pokaže, da je uprava deluje zaradi uporabnikov in da mora delovati kot kvaliteten in učinkovit servis za državljane in podjetja.

Še drugo vizionarsko vprašanje. Koliko delovnih mest bi se po grobi oceni lahko »izgubilo« ob idiličnem, a realnem, približku optimizacije državne uprave?

To je zelo težko vprašanje. V tem mandatu smo si zastavili cilj, da vsako leto zmanjšamo število zaposlenih za en procent. Temu cilju vsaj približno tudi sledimo, torej število zaposlenih v državni upravi zmanjšujemo. (1)Če si drznem izreči neko tvegano oceno koliko imamo kadrovskih rezerv, mislim, da bi lahko shajali s približno 5 do 10, s približno 10 odstotkov zaposlenih manj.

Zakaj enotna državna in pokrajinska uprava ne bi bila dobra za Slovenijo?

Mislim, da zaradi tega, ker bi s takšno ureditvijo izvrševanje državnih predpisov, ki se morajo na teritoriju celotne države izvrševati enako kakovostno in učinkovito, torej po istih standardnih, prešlo pod odgovornost pokrajinske politike. S tem bi se izgubila odgovornost vlade in posameznih ministrstev, recimo minister za okolje in prostor ne bi več mogel biti točka centralne odgovornosti za gradbena dovoljenja v celotni Sloveniji.

Glede na obseg svojega dela se zdi, da skoraj nimate več časa za strankarsko politiko v SDS? Ob nekaterih kratkih stikih, denimo glede prejšnjega vprašanja z ministrom Žagarjem, se poraja vprašanje, če ste še vedno v prvih vrstah vlaka ali ste se preselili bolj proti zadnjim vagonom?

(5)Strankarsko aktivnost sem vedno potiskal bolj na stran, pravzaprav v stranki niti nisem kaj preveč aktiven. Prednost tega je mogoče tudi v tem, da lažje direktno povem tisto kar mislim. Mislim tudi, da s tem ni nič narobe. Nič ni narobe s tem, da se nekdo, čeprav je minister in član vlade s kakšno odločitvijo ne strinja. Bolje je to povedati in s tem stvari razčistiti. Seveda pa odločitve, ki jih večina v vladi in parlamentu sprejme spoštujem. Si pa vedno pridržujem pravico do tega, da izrazim svoje mnenje.

Pred nekaj meseci mi je gospod Gregor Golobič v nekem intervjuju dejal, da je sedanja vlada nasedla investicija. Res, da je bilo izrečeno v določenem kontekstu, ampak vseeno se zdi dovolj pomenljiva izjava. Kaj bi lahko rekli na to?

No, mislim, da je to logična izjava, pričakovana s strani opozicijskega prvaka, ki računa na prevzem oblasti. Sicer pa bodo o tem sodile volivke in volivci na volitvah.

Matjaž Germ za Katedro (maj 2008)

Permalink Komentarji

15.07.2008

Mag. Simona Potočnik

Objavljeno v Intervju 00:12 avtor: navigator

Če posla ne moreš dobiti doma, ga tudi v tujini ne boš

Simona Potočnik je menedžerka enega najuspešnejših grafičnih podjetij v Sloveniji. Cetis je širši javnosti znan predvsem kot izdelovalec osebnih in administrativnih dokumentov. Podjetje, ki je delno tudi v državni lasti, sicer pa ga lastniško obvladujejo družbe, zbrane okoli Krekove DZU, nastopa tudi na globalnih trgih in je kot izdelovalec osebnih dokumentov sodelovalo z Burundijem, Nigerijo, Gabonom, Sudanom in številnimi drugimi državami.
V čem kot predsednica uprave vidite ključ razvojne uspešnosti podjetja in dosedanjih poslovnih dosežkov?

Ključ razvojne uspešnosti podjetja se pravzaprav skriva v dveh stvareh, Cetis je najprej podjetje, ki ima že dvestoletno tradicijo. Gre torej za stabilno družbo z jasno zastavljenimi cilji. Kot drugo pa je potrebno izpostaviti, da je Cetis pretežno grafično podjetje, ki se je pravočasno začelo preusmerjati na področje informacijskih tehnologij. Tako je s kombinacijo grafičnih storitev in informacijskih tehnologij nastala pametna kombinacija, ki je ustvarila dodatno tržno vrednost.

Cetis je širši javnosti znan predvsem kot izdelovalec osebnih in administracijskih dokumentov. Posvečate v podjetju dodatno pozornost zavedanju o širši družbeni vlogi podjetja? Nenazadnje ste podjetje, ki je vsakemu Slovencu izdelalo vsaj en osebni dokument.

Zavedamo se svoje vpetosti v širšo družbo, zato tudi skušamo delovati v tej smeri. Svojo družbeno odgovornost izkazujemo tudi s sodelovanjem z različnimi športnimi in kulturnimi zadevami. Posebej velja omeniti Atletsko društvo Kladivar Celje, ki je zgodovinsko pomembno za slovenski šport in je eden naših ključnih delov podpiranja širše javnosti.

Veliko vaših poslov izvira iz uspešnih prijav na javne razpise. Kako kot strokovnjak sodelujete v strokovno-političnih debatah o strateških usmeritvah na področju organizacije osebnih dokumentov, zaščite osebnih podatkov in podobno?

Vključujemo se predvsem na različne kongrese, ki delujejo širše po svetu. Slovenija je za takšne debate premajhna. Na različnih svetovnih forumih, kongresih sodelujejo tudi največja svetovna podjetja s področja varnosti podatkov. V takšni komunikaciji lahko dejansko prihaja do konkretnih razvojnih perspektiv. Veliko razvojnih možnosti in usmeritve je seveda mogoče izluščiti tudi iz konkretnih izkušenj, ki jih ustvarjamo v svojem delu.

Kakšno vlogo posvečate lobiranju in na kakšen način predstavljate svoje interese odločevalcem?

Pravzaprav je ravno vloga direktorja, da skuša kar najbolje lobirati. Seveda je to polje zelo različnih interesov, zato so tudi rezultati lobiranja nestabilni. Komunicirati želimo predvsem s poudarkom na naši poziciji in izpostavljamo, da smo podjetje, ki zaposluje okrog petsto ljudi in gre zato pri tem za širši družbeni interes, da s svojimi dejavnostmi skrbimo za zaposlene. Poleg tega moramo kot slovensko podjetje seveda poudarjati, da v primeru, da dobimo posel, del prihodka ostane državi z davki. Temu pravim paleta bonitet, ki jih nudimo sami po sebi. Teh bonitet pa za državo ni, če posel prevzame neko podjetje iz tujine.

Podjetje Cetis je znano tudi kot ponudnik z najnižjo ceno.

Da. Prizadevamo si, da bi dobili te največje projekte. Nenazadnje to ni pomembno samo kot posel, ampak je tudi pomembna referenca predvsem, če želiš svoje storitve širiti tudi v druge države. Če posla ne dobiš v domači državi, potem ga verjetno tudi drugje ne boš.

Cetis je uveljavljen tudi v Aziji in Afriki, poleg svoje temeljne dejavnosti pa se širite še na druga področja. Tako ste tudi na primer v Gabonu ustanovili podjetje, ki se ukvarja z igrami na srečo. Kako in s kakšnim namenom ste si zastavili poslovno strategijo vzpostavljanja globalne integracije informacij kot omenjate v svojih vizijah?

Našo vizijo postati globalni integrator informacij bi lahko razložili nekako takole: glede na to, da se ne pojavljamo samo v slovenskem prostoru, ampak smo prestopili bregove, če se tako izrazim, širimo se tudi po drugih celinah, se s tem postavljamo ob bok vsem večjim podjetjem v našem poslu. Takšna poslovna politika nas uvršča med globalna podjetja. Kot integrator delujemo v smislu povezovanja našega znanja in znanja naših kooperantov z namenom ponujanja celovitih rešitev za naše poslovne partnerje. Tako se tudi sami naučimo uporabljati drugo znanje, hkrati pa lahko bolj samozavestno nastopamo na trgih. V našem podjetju, ki ima štiri proizvodne stebre (embalaža, igre na srečo, dokumenti in sistemi za poslovno komuniciranje), imamo seveda opravka tudi z različnimi informacijami in upravljanje z njimi se nam zdi ključno v tej naši viziji, ki smo si jo zastavili. Tako je bil tudi Gabon nadaljevanje te zastavljene smeri. Igre na srečo so eden izmed naših stebrov in poleg teh enostavnih produktov, kot so listki, s katerimi se lahko vsak dan srečamo na loteriji, smo želeli ponuditi tudi nekaj več in v primeru Gabona nastopati tam kot na primer Loterija Slovenije pri nas. To je tista dodana vrednost, ki se jo trudimo proizvajati, povezovanje našega znanja z zaokroženo enoto.

Zahteva vsaka država določeno svojstveno komunikacijo ali obstajajo kakšni prijemi, ki so univerzalni? So države, v katerih poslujete, izbrane strateško?

Izbor držav je nekako odvisen od tega, v katerem času potrebuje država določene dokumente. Takrat se namreč pojavijo ponudbe, in ko jih mi zaznamo, seveda skušamo ta posel pridobiti. Nekatere države teh razpisov nimajo in so nam po eni strani bližje. Če se namreč pojavijo javni razpisi, pride do izredno hude konkurence, cene se izredno znižajo, zato so takšni primeri lahko včasih tudi nezanimivi. Vsekakor je situacija drugačna, če se je mogoče dogovoriti z določenimi ministrstvi neposredno, ker obstaja večja možnost za dober posel. Na področju dokumentov nam tako pot narekujejo razpisi, kar se tiče drugih stebrov, pa skušamo sistematično urejati pristope. Ciljni trgi naših storitev so dokaj različni, embalaža, na primer, naslavlja popolnoma druge ciljne trge kot dokumenti.

Torej ste bolj pristaši direktnih javnih naročil kot razpisov?

V bistvu da. Pri javnih razpisih gre največkrat zgolj za to, kdo bo ponudil najnižjo ceno. Če vemo, da država tako ali tako dokumente prodaja po dvakratni ceni tiste, za katero jih je naročila, je hitro jasno, kakšen je tu interes. Direktno sodelovanje je boljše predvsem zaradi možnosti sodelovanja in skupnega iskanja boljših rešitev. V teh neskončnih razpisih se težko razvije partnerstvo z naročnikom, ker se je vedno potrebno držati nazaj, se ne preveč kazati, ker te konkurenca in tudi javnost hitro etiketirajo in pozicionirajo. Zgodi se tudi, da pride kakšen ponudnik, ki nima pogojev in tehnologije ali znanja za posel, vendar se poveže s kakšnim tujim podjetjem in nastopi z nizko ceno. Vprašanje je torej tudi v kvaliteti in strokovnosti, ne samo v cenah. Osebni dokumenti so nenazadnje zelo pomembni in tudi ogledalo države.

Kakšne so gospodarske in družbene razmere v Gabonu?

Gabon je zelo zanimiva država, ki ima nekoliko manj prebivalcev kot Slovenija. Pretežno živijo vsi v treh večjih mestih, to je glavno mesto Libreville in mesti Port Gentil ter Franceville, kjer lahko najdemo praktično vse, medtem ko je v preostalem delu države večinoma pragozd. Tako kot v mnogih drugih državah po svetu, lahko tudi tu najdemo dve plati življenja, in sicer na eni strani izredno bogato prebivalstvo, na drugi pa prebivalce, ki nimajo niti osnovnih stvari za preživetje. Določeni predeli nimajo niti elektrike. Zanimiva anekdota izhaja prav iz te zgodbe. Spomnim se, da smo na nekem sestanku vprašali, kdaj planirajo z elektrifikacijo preostalih delov države. Vprašali so nas, zakaj, saj ti deli tega sploh ne potrebujejo. Način razmišljanja se precej razlikuje od našega. Seveda pa se, kolikor se da, poskušamo razlikam prilagajati. Zanimivo je denimo tudi, da pri njih čas ne pomeni nič. Za razliko od našega načina življenja, kjer zbiramo vsako minuto, pri njih ura, dan, teden ne pomenijo posebne razlike. Vsem tem razlikam se skušamo čim bolje prilagoditi.

Zakaj ste se odločili ravno za ustanovitev podjetja, ki se ukvarja z igrami na srečo, torej loterijo? Kakšni so vaši poslovni cilji na področju iger na srečo in kako se spopadate z nekaterimi očitki, da gre za nemoralno služenje denarja?

Glede na to, da smo proizvajalci listkov za igre na srečo, se nam je širša organizacija loterijske dejavnosti zdela to kot neka dodana vrednost našemu produktu. Gabon je bil nekakšna odskočna deska, ker pred tem loterije sploh še niso imeli. Sprva so izrazili željo po samem produktu, potem pa so želeli to priložnost smotrneje izkoristiti in z našo pomočjo se je tako vzpostavilo podjetje, ki se ukvarja z igrami na srečo.

Seveda se ob tem pojavlja tudi moralno vprašanje, ki pa je opravičljivo s tem, da gre velik del denarja tudi v druge namene. Kot pri nas se tudi drugje velik del loterijskih sredstev namenja za financiranje denimo invalidskih organizacij, športa, kulture in podobnega. Velik del sredstev se torej namenja za splošno dobro in se na nek način vrača v družbo.

Ime vašega podjetja se je pred kratkim pojavilo pri vrhu liste financerjev kampanje predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta. Glede na tako visoko mesto se pojavlja vprašanje o povezanosti Cetisa s politiko?

Skušamo delovati nevezano na politiko. Ravno zaradi tega, kar se nam je zgodilo ob nastopu nove vlade leta 2004, ko smo izgubili velik posel nalepk za tehnične preglede. To je bil namreč resničen dokaz, da ni dobro biti na eni ali na drugi strani. Naš osnovni kriterij, po katerem skušamo delovati, je, da se predstavljamo kot podjetje, ki ponuja svoje produkte z ustrezno kvaliteto, to vrednoto pa postavljamo pred vse druge komponente. Razlog, zaradi katerega smo se pojavili tako visoko na vrhu tega seznama, pa je enostaven. Z gospodom Peterletom že dolgo sodelujemo, navsezadnje je kot evropski poslanec zelo aktiven tudi v Bruslju in priznati moramo, da nam je v preteklosti že zelo pomagal pri vzpostavljanju določenih kontaktov. Sofinanciranje njegove predsedniške kampanje se torej navezuje bolj na to gospodarsko komponento, kot pa na kakršnokoli politično povezanost.

Kakšen je po vašem mnenju zdrav odnos med visoko politiko in gospodarstvom?

Kot sem že omenila, skušamo ohraniti čimbolj neodvisen odnos, ne biti povezani s politiko. Politične opcije se spreminjajo, podjetje pa mora živeti naprej.

Ste ena najuspešnejših menedžerk v Sloveniji. Kako vidite vlogo žensk v vrhunskem menedžmentu? Se tej temi mogoče posveča preveč pozornosti prav zato, ker je pač več moških v tej vlogi?

Mogoče. Tukaj imam zelo svojstven pogled. Mislim, da je žensk med upravljavskimi kadri v gospodarstvu definitivno premalo, ampak ne krivim za to nobene strani, če se tako izrazim. Bistvo je v posamezniku, če imaš določene sposobnosti in jih znaš izkoristiti, boš na nek način zagotovo tudi uspešen. Če tega v sebi nimaš, pač nimaš. Biti ženska je v preboju v menedžmentu še najmanjša ovira, ki jo je potrebno premostiti.

Trenutno je v Sloveniji aktualna debata o zaščiti in varnosti osebnih podatkov, ki jo povzroča združitev osebnih izkaznic in zdravstvenih kartic v tako imenovano elektronsko osebno izkaznico. Kakšno je vaše splošno mnenje o zaščiti osebnih podatkov?

Mislim, da je na tem področju potrebno še veliko narediti. Veliko je primerov, ko se lahko vprašamo, kako so naši podatki zaščiteni, na primer, ko na naš naslov priroma pošiljka, nekakšna reklama, ki je naslovljena natančno na nas in na naše značilnosti, zdravstvene probleme, starost, karkoli. Jasno je, da so ti podatki od nekod prišli. Cetis kot podjetje seveda posveča veliko pozornost zaščiti osebnih podatkov, na tem področju smo za slovenske razmere zagotovo visoko nad povprečjem. Imamo certifikat za upravljanje z zasebnimi podatki in okrog 30 specializiranih oseb s certifikatom za delo s takšnimi podatki, tako da imamo kot podjetje na tem področju učinkovite mehanizme. Prepričana sem, da se bo v prihodnosti zaščita podatkov še izboljšala, tudi informacijska pooblaščenka zelo intenzivno dela na tem področju in se zelo trudi. Kar se tiče elektronskih kartic, mislim, da to še ni tako hudo. Ponekod v svetu so šli še dlje. Sistemi, ko nas bo na meji skenirala kamera ali vgradnja elektronskih čipov pod kožo, pa so res skrb vzbujajoči.

Sodelujete z informacijsko pooblaščenko predvsem med projekti ali tudi sicer?

Pravzaprav z njo niti nismo toliko v stiku. Imamo določene, natančno definirane določbe, ki nas zavezujejo pri organizaciji dela in pojasnjujejo, kako ravnati z informacijami. Teh določil se seveda držimo, ker je to osnova. V nasprotja z informacijsko pooblaščenko zaenkrat tudi še nismo prišli, verjetno zato, ker dobro opravljamo svoje delo. Poleg tega so navodila res natančno razdelana, včasih celo preveč natančno. Še najmanj nam je všeč, ker nas določeni postopki tudi močno udarijo po žepu.

Kakšno vlogo posvečate raziskovalno razvojnemu delu v vašem podjetju? Tudi na področju izobraževanja novih kadrov, torej skrbi za prihodnost?

V podjetju se pravzaprav razvijamo na dva načina. Prvi je povezan z osnovno, grafično dejavnostjo, drugi pa z informacijskimi tehnologijami. Pomembno se nam zdi razvijati tudi sam trg, kar tudi pospešeno počnemo. Ena od baz pa je seveda tudi v razvoju kadrov, brez ljudi, zaposlenih, ni podjetja. Danes pri mladih kadrih vedno bolj opažamo spremembo vrednot. Mogoče je socializem forsiral precej drugačne vrednote, kot so zdaj. Enostavno ni več tiste osnovne pripadnosti, lojalnosti. Delo se opravlja striktno profesionalno, v smislu opravljeno delo, potem plačilo in konec. Na dolgi rok takšen pristop oz. odnos ni zanesljiv in dober. To nas pri mladih kadrih mogoče najbolj moti. Generacije so se zamenjale, očitno smo vzgojili drugačne otroke, kot smo bili vzgojeni sami. Primanjkljaji so tudi glede določenih specifičnih kadrov, tiskarjev, recimo, težave imamo tudi s pridobivanjem sodelavcev na področju informatike, prodaje.

Ste kot upravljavka družbe že kdaj doživeli nespodobne ali preintenzivne pritiske s strani lastnikov glede določenih poslovnih odločitev?

Ne, moram priznati, da ne. Z lastniki imam zelo dober odnos. Tudi njihov interes je dolgoročen. Odločitve so v mojih rokah, seveda so lastniki z njimi seznanjeni, vendar na odločitve ne vplivajo. Vsaj za zdaj ne.

Kakšno je trenutno stanje glede lastniškega umika države iz Cetisa? Pred časom je bilo o tem veliko govora.

Zaenkrat stvar miruje. KAD in SOD se ne moreta odločiti, kako in kaj. Po mojih informacijah je bila ponudba ob poskusu prodaje zelo nizka, kar je glede na to, da je lastnik pravzaprav en sam, razumljivo. Ne vem, kako se bo to razpletlo. Država je zamudila priložnost, ko smo pred leti ponujali odkup deleža in nato umik, pa se za to niso odločili. Zdaj pa nam do tega ni več.

Matjaž Germ (v sodel. z Moniko Horvat) za Katedro (april 2008)

Permalink Komentarji

15.07.2008

Jani Sever

Objavljeno v Intervju 00:08 avtor: navigator

Jani Sever je priznan slovenski novinar, ki je trenutno aktiven kot urednik odmevnega spletnega medija vest.si. V slovenskem medijskem prostoru je pečat pustil kot dolgoletni pisec Mladine, kjer je sodeloval pri številnih novinarskih presežkih. Po sporni odstavitvi z mesta odgovornega urednika Mladine se je posvetil ustvarjanju novega medija v katerem je svojo profesionalnost združil z navdušenjem nad novimi medijskimi trendi povezanimi z novimi tehnologijami.

Jani Sever, v slovenskem novinarstvu ste prisotni že relativno dolgo obdobje. Bili ste prisotni v razvoju slovenskega medijskega prostora in slovenskega žurnalizma? Kako so se slovenski mediji spremenili in razvijali, torej kako komentirate potovanje direktno s krova ladje?

Kaj pa vem, mislim, da se samo novinarstvo radikalno sploh ni spremenilo. Zanesljivo pa so se spremenili mediji. Leta 1989 ni bilo računalnikov, imeli smo samo eno televizijsko postajo. Z vidika ponudbe se je še najmanj spremenilo v tiskanih medijih. Glede samega pristopa novinarjev do nekih tem pa bi rekel, da se ni spremenilo veliko. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo da novinarji v 80. In 90. letih niso ravno raziskovali. Povojni poboji, socialne zadeve, pornografija če hočete, vse te teme so v našem medijskem prostoru ves čas prisotne. Niti si ni mogoče več izmisliti kaj vsebinsko hudo novega. Enako velja za osnovna pravila novinarskega obnašanja, od teh temeljnih pravil do etike. Tudi tožbe so v novinarstvu že veš čas prisotne. In nenazadnje tudi vlivanje gospodarstva in politike na medije. Glavna sprememba se je zgodila predvsem glede ponudbe vsebin, ki jo omogočajo nove tehnologije.

Kako vidite svojo vlogo pri razvoju slovenskega medijskega prostora?

Moja vloga je bila, recimo temu kar intenzivna. Že na začetku 90. let sva s Štamcarjem pisala o povojnih pobojih, o trgovini z orožjem, o Depali vasi. Dolgo časa sem bil tudi urednik enega vidnejših slovenskih tednikov, tako da neko vlogo sem odigral, čeprav seveda posamezniki posebne možnosti, da bi premikali sistem ne morejo imeti. Nenazadnje določene teme ne obdeluje samo en novinar. Tema pravzaprav dobi določeno težo šele, ko preseže zamejenost na angažma enega samega novinarja ali urednika.

Dnevnik je začel naslovne članke pisati že s tremi novinarji.

Haha. To je sicer nek princip, ki obstaja že zelo dolgo in ima določene prednosti.

Do leta 2006 ste bili urednik Mladine. Potem pa so vas odstavili.

Odstavil me je direktor.

No, uredniški odbor je po zakonu seveda moral oddati svoje pritrdilno mnenje k razrešitvi?

Da, ta postopek so opravili naknadno, ko sem zagrozil, da jih bom tožil. Zatem so sklicali sejo uredniškega odbora in pridobili to potrebno mnenje. Sicer pa je to obdobje, ki je že nekako za mano.

Vaša razrešitev je zelo odmevala v slovenski javnosti. Ste kdaj uradno izvedeli razloge za vašo odstavitev?

Ne.

Niti neuradno, v pogovoru s kakšno vpleteno osebo?

Ne. No cela zgodba je bila kar hecna. Direktor me je poklical v pisarno in vedel sem zakaj me kliče, ker sem prej govoril s prijateljem, ki sploh ni bil v uredništvu pa je že vedel za mojo odstavitev. Torej, direktor mi je naznanil, da sem odstavljen. Vprašal sem zakaj, odgovora ni bilo, sporočeno mi je bilo, da bo mojo funkcijo kot v.d. prevzela Mateja Hrastar in da moram pospraviti stvari in zapustiti prostore ter nimam več vstopa. Radikalno torej.

Kako, kot dolgoletni urednik ocenjujete današnje stanje v Mladini?

Moj odnos z mnogo ljudmi z Mladine je dober, tam je veliko novinarjev in urednikov, ki jih zelo cenim. Zanimivo, da mi Mladino še vedno pošiljajo na dom, čeprav ne plačujem naročnine. Mogoče je to slaba vest.

Danes smo v nekakšni konfuzni situaciji, ko se mediji veliko ukvarjajo z mediji. Kako je prišlo do tega?

To, da se mediji ukvarjajo z mediji je nekakšna deformacija. Mislim, da je bralcem bolj v interesu, da se mediji ukvarjajo s svetom okoli njih, nenazadje je to tudi poslanstvo medijev. To je izraz neke politično gospodarske situacije tega časa, Zeitgeista, ki vlada v Sloveniji že tam nekje od leta 2000. Slovenska medijska realnost je rahlo neuravnotežena. Je vedno bila, kar je tudi delno posledica prepričanja novinarjev, urednikov, lastnikov in razvoja tranzicije. To niti ni tako nenavadno, ker novinarji navadno pripadajo bolj svobodomislenim družbenim prepričanjem in po naravi niso ravno konzervativni. Po svoje je škoda, da včasih slišimo premalo konzervativnih pogledov, ker se zdi, da se ravno zaradi neuravnoteženosti, daje nekim popolnoma legitimnim liberalno levim stališčem nepotrebna stigma. Paradoksalno je, da je sedanja vlada želela prevesit podobo našega medijskega prostora, jo prevesit na desno, jo uravnotežit, kot je poudarjala, danes pa se zdi, da so stvari celo bolj neuravnotežene kot so bile, z redkimi izjemami, kot je naprimer javna radiotelevizija.

Kakšen je vaš odnos do novih medijskih trendov, kot je naprimer t.i. državljansko novinarstvo?

Vsi bi si želeli, da bi tega bilo čim več. Državljansko novinarstvo na nek način prinaša demokratizacijo pri oblikovanju mnenj, ki so v družbi vodilna. Moje mnenje je, da novinarji nimamo posebnih znanj, ki bi nas predisponirala. O nekem specifičnem problemu s področja zdravstva ali gradbeništva, lahko veliko več pove nekdo iz stroke. Menim tudi, da lahko praktično vsakdo zastavi dobro vprašanje. Je pa res, da tisti, ki se ne ukvarjajo z novinarstvom, nimajo teh omenjenih vedenj sistematiziranih in organiziranih tako, da bi jih lahko uporabljali zanimivo, koristno ali zabavno. V Sloveniji sicer ti novi trendi velikega uspeha ne doživljajo, to verjetno še najbolje ponazarjajo tiste vsebine v oddaji Svet, ko imamo otroka na smučeh, psa, ki je ravno zalajal, ženo pred piramidami, skratka stvari, ki niso niti zabavne, niti poučne niti zanimive in tako ne zadoščajo nobenemu kriteriju, ki jih imajo mediji, da določeno stvar objavijo.

Ena od novih izraznih oblik je tudi bloganje in podobni vsebinski trendi, ki omogočajo širšo interakcijo. Kako vidite ta razvoj v prihodnosti? Nemogoče je verjetno reči, če se stvari razvijajo v pravo smer?

Težko je reči, katera smer je prava katera ne, zagotovo. Težava blogerjev pri nas je predvsem v tem, da se zdi, da se preveč ukvarjajo sami s sabo, ne pa s svetom okoli njih. Bistveno za informacijo v medijih je, da ima nek širši pomen, v nasprotnem primeru je to navadno samozadovoljevanje. Zdi se, da so nekateri blogerji podlegli temu pristopu, seveda ne vsi. Ena zanimiva stvar, ki se mi zdi pomembna je ta, da se ljudje, ki komunicirajo na spletu podpisujejo s svojim imenom in priimkov. Trapasto mogoče, ampak mislim, da jim prav to daje kredibilnost, navadno pa je tako, da imajo prav ti tudi največ za povedati in stojijo za tem kar povedo. Tudi Vest je štartala kot blog na nekem serverju, ki smo ga najeli v ZDA za 50 dolarjev. Obstajajo seveda tudi blogi individualnih vlivnih osebnosti, ki so kvalitetni in obiskani. Tudi moje delo, pisanje nekaj komentarjev na teden na Vesti je na nek način bloganje, zakaj ne.

Kaj pa odnos tradicionalnih medijev do Interneta. Vsi imajo svoje spletišče vendar ga večinoma banalizirajo ali koristijo zgolj za prenos že utečene forme na povsem drugačen medij. Kje slovenski mediji delajo napako?

Tukaj smo kar malce zaostali za svetom…

(v tem trenutku nas je zmotil sodelavec gospoda urednika, ki je prišel preverit novico o smrti Janeza Drnovška, ki se je najprej izkazala za raco, kot vemo pa se kasneje slutnja na žalost uresničila)

Mislim, da se osnovni obrat, ki so ga veliki mediji že naredili, pri nas še ni zgodil. Gre za to, da se internetna redakcija preseli v središče medija, tudi fizično. Pri nas je internetno uredništvo ločeno na več ravneh. Kot drugo je potrebno razumeti, da je svetovni splet stvar, ki je zastonj in lahko prinaša denar z oglaševanjem. Potem so tu še številne možnosti, uporaba videa in drugih multimedijskih elementov. Modeli so seveda različni. Moram poudariti, da je v slovenskem prostoru korak pred vsemi Pop TV(24ur.com).

Večer pa dva koraka nazaj…?

Večer je bil, se mi zdi pred leti celo korak pred ostalimi, pa je potem v nekem trenutku šel čisto v napačno smer.

Je pa po Makarovičevi raziskavi najbolj uravnotežen…

Da, možno, ampak nisem imel v mislih tega. Govorim o čisto uredniških in tehničnih pristopih. Uravnotežen? Najbrž,ampak moj občutek je, da je bil Večer še bolj uravnotežen pred dvema, tremI letI. Takrat je bil pravzaprav na neki točki, ko je postajal zanimiv za vso Slovenijo. Nekje med leti 2002-2005 se je dalo iz Večera izvedeti skoraj več kot iz Dela in Dnevnika. Zdaj pa na žalost več ni tako.

Vest je torej štartala kot blog in se razvila v medij…

No, to je bil naš namen od vsega začetka. Poskušali smo vse mogoče stvari, sedeli in tuhtali kako se stvari lotiti. Rešitev je pravzaprav našel Jonas, ki je rekel: »Dej nehi, odpri blog. Začni!«, skoči v vodo, kot se reče. In izkazalo se je, da je imel prav.

Medij v katerega se je Vest razvila pa danes v slovenskem medijskem prostoru proizvaja nek pomen in pomeni novost. Kako vidite takšno vlogo Vesti?

Zdi se mi, da smo bili pionirji na kar nekaj področjih. Niti ne na področju uporabe videa, ampak bolj s tem, da smo brezplačno blogersko platformo izkoristili za to, da smo na njej naredili nek medij. Poskušali smo povezati video, tekstovne in foto vsebine na nek čisto enostaven način. Izkazalo se je, da so nas veliki, klasični mediji začeli zelo hitro kopirat. Da so to našo formulo vzeli za svojo. Po drugi strani pa se je izkazalo, da smo, mogoče zaradi naše geneze, bolj neobremenjeni. Enostavno nimamo problemov s konservativnim pristopom, ki ga klasični mediji nosijo s seboj v paketu, ko se lotevajo spleta. Naša osnovna ideja je bila sicer početi troje: podajati informacije, komentirati svet okoli sebe in ljudi zabavati. To so tri vodila, ki jih poskušamo »sfurat«.Hkrati pa smo podjetniki. Od tega bi radi živeli in glede tega se ne pretvarjamo. Prepričani smo, da internet živi od oglaševanja in da drugače v bližnji prihodnosti ne bo šlo. Lotili smo se recimo tudi zgodbe, ki povezuje produkcijo in distribucijo. Tukaj je mogoče zelo direkten vzor Radio študent izpred 10 ali več let, ki je sam snemal reklame. Na ta način dobiš nekaj več denarja, po drugi strani pa lahko to reklamo narediš manj vsiljivo, manj motečo za obiskovalce. Eden problemov v prihodnosti interneta bo morda ravno v preveliki količini reklam, ki bodo postajale preveč moteče.

Se pravi, da sami producirate reklame v oglaševalskem kontekstu?

Mislil sem na Dormeo,Top shop, Citröen, torej stvari, ki jih damo na svojo spletno stran, posnamemo sami. S klasičnim oglaševanjem se ne ukvarjamo, to absolutno ne, niti nismo agencija. Gre za stvari, ki so pri nas in letijo po spletu.

Ko smo že pri oglaševanju…od kot pa ostali finančni prilivi za delovanje?

Štartali smo tako, da sva jaz in Jonas vložila vsak po 10.000 evrov. Jonas je prinesel še nekaj računalnikov…

(Jonas Žnidaršič) Ja…iz garaže.

Z oglaševanjem smo pravzaprav kar nekaj zaslužili.

Se trenutno da od tega živeti?

Ja, skromno. Najtežje je, ker moramo veliko sredstev vložiti v ureditev studia, za nakup novih računalnikov, za plačilo najemnine, ki je sicer zelo skromna, za kar smo hvaležni samostanu Stična, ki nam te prostore oddaja.

Kaj pa širši politični kontekst oz. konotacija Vesti? Kot ste že prej rekli je v Sloveniji neko neuravnoteženo vzdušje, tudi na Vest vedno bolj letijo kritike, da gre za poligon za določene politične ideje, ki so bolj leve narave?

Možno. Poligon, kaj pa vem? Na Vest vabimo zelo različne komentatorje, različne ljudi in zelo veliko je tudi takih, ki bi jim lahko pripisali desne ideje. Tukaj poskušamo biti čim bolj uravnoteženi. Imamo pa seveda svoje mnenje in zdi se nam pomembno, da ljudje pač povedo svoje mnenje. Hkrati pa vesti denimo pripravljamo, ne kot izključno dokument ali poročila, s podajanjem informacij. Zraven je še vedno neka distanca, neki ironični podtoni, humor, kar je produkt duhovitosti in improvizacije voditeljev Jonasa, Katje, Jureta in Marka. Pravzaprav je pomembno to kar Jonas vedno poudarja, ljudem poskušamo dati neko informacijo na tak način, da jih sprovociramo v smer, da o njej razmišljajo. Da se mogoče vprašajo, ali smo mislili resno ali se »zajebavamo«.

Kako kot novinar komentirate Dnevnikovo objavo diplomatskih listin?

Haha. Prebral sem jih z navdušenjem. Že dolgo nisem videl tako zanimivega branja. Mislim, da je bila to izvrstna poteza tistega, ki jih je spravil v javnost. Za slovensko diplomacijo je to mogoče neka zadrega, ampak mislim, da se bomo morali na to navaditi. Povsod v demokratičnem svetu je pač tako, da zoprne stvari, ki so pomembne za javnost, slej ko prej pridejo na dan. Če ne pridejo danes, jutri ali pojutrišnjem, nekoč zagotovo pridejo. Tako pač je. Kadar se to zgodi v ZDA smo vsi navdušeni in na veliko komentiramo, ko se pa zgodi v Sloveniji se pa vse fokusira bolj na to, kdo je bil »izdajalec«. Po mojem mnenju, bi morala biti slovenska vlada hvaležna tistemu, ki je te dokumente objavil, ker je s tem olajšal njeno pozicioniranje ob razglasitvi neodvisnosti Kosova, da torej nismo šli v hitro priznanje, ampak ravnali taktično. Če ti papirji ne bi prišli na plan, bi to bilo mogoče malce težje, glede na ameriško moč in voljo diktiranja svojih pogojev.

Saj to je bil tudi dolgoročni cilj objave teh dokumentov…

Ja, najbrž…verjetno je bil tudi motiv ali namen tistega, ki jih je spravil v javnost.

Za konec še komentar širšega družbeno političnega stanja v Sloveniji. Kje smo trenutno?

Mislim, da smo v zadnjih letih v Sloveniji naredili velik miselni preskok, da je naša družba postala dosti bolj kritična kot je bila. Mislim, da so bile posledice zamenjave oblasti pred štirimi leti zelo pozitivne, da smo priča neki totalni prestrukturaciji političnega prostora, ki se mi zdi, pelje v bolj jasne razlike, ki bodo tudi bolj jasno definirale pot političnih strank in določile kaj predstavljajo, kaj propagirajo. Na drugi strani smo po moje priče velikim poskusom instrumentalizacije posameznih področij civilne družbe, znanstvenih področij od šolstva do zdravstva. Politika želi posegati na vsa področja življenja, kar v zadnjih letih prinaša velik odpor, ki je zelo pozitiven in deluje nekako očiščevalno. Vse te tendence so seveda obstajale že prej, a so bile mogoče manj izražene. Moram reči, da sem, kar se tiče slovenske družbe precej optimističen. Zdi se mi, da se spreminja tudi odnos ljudi do drugačnih, ki je bil v nekem trenutku zelo pomemben, zaradi tega tudi predimenzioniran in je povzročil zadrege in odpor večine ljudi. Meni se zdi pomemben podatek, ki sem ga zadnjič opazil v merjenju Politbarometra, ki govori o tem, da se je delež ljudi, ki se jim ne zdi problematično upoštevati odločbo ustavnega sodišča v primeru izbrisanih, v zadnjem času zelo povečal. To je postalo nekaj, kar je bolj sprejemljivo, iracionalna čustva mogoče rahlo izgubljajo na pomenu. Na področju kulture imamo super generacijo mladih umetnikov. Kot državljan sem denimo navdušen nad tem, da so od štirih mej izginile tri. Zdi se mi, da se tudi odnos do čudežev, ki jih prinaša kapitalizem na eni strani in na drugi strani odnos do fetiša socialne enakosti, počasi racionalizira. Tukaj bo v prihodnosti verjetno ključno področje premikov.

Matjaž Germ in Maja Kaučič za Katedro (marec 2008)

Permalink Komentarji